Archive for the ‘Foto’ Category
Filed Under Foto
Začeti je treba zgodaj zjutraj, ko še ptički spijo in ko družbo dela le okrogla luna. Tudi krave ob poti še niso odprle očesa. Pri blejski koči na Lipanci je že dan, a sonce še ni vzšlo. Vse je tiho, le kakšna rana kavka se oglasi. Pogled se zazre navzdol proti Planini Javornik in dalje v dolino, kjer še vse spi. Macesni ob poti nas počasi zapuščajo, luna jemlje svoj konec. Trave so mokre, na plahtici so nabrani svetleči biseri. Sonce prijazno pokuka izza obzorja in osvetli južna pobočja. Dan se prebudi in oživi, povsod se svetijo rosne kapljice, meglice se pobirajo. Čas je za akcijo, za fotkanje. Vidi se vrh in v kratkem je osvojen. Megla se prikrade, zapiha veter, postane neprijetno. Čas za malico in štempelj je prekratek, spust v dolino še krajši.
Filed Under Foto
Dostop na 2024 m visok Kozjak je lahek, pobočja so travnata in niso strma. Čez Ljubelj, mimo Borovelj do Bistrice v Rožu, koder zavijemo v Medvedji dol, kjer nas čaka prostorno parkirišče. Povzpnemo se do Celovške koče, od koder je po JZ pobočju do vrha le še slaba ura. Pogled na Palec, Vrtačo, Begunjščico, Stol in Vajnež je drugačen od tistega, ki smo ga vajeni. S severa zgledajo omenjene gore bolj zašiljene, ostenja so gola in prepadna. Da pot ne bi bila ista, se lahko do koče vrnemo po JV pobočju. Vzpona je za dobri dve uri, spusta za slabo uro in pol, višinske razlike je okoli 800m. Koča je precej obiskana, na poti navzdol smo srečevali veliko izletnikov, zato svetujem bolj zgoden odhod.
Filed Under Foto
Rudno polje – Planina Konjščica – Studorski preval – Vodnikov dom – Tosc in nazaj na Rudno polje.
Filed Under Foto
Rana ura, zlata ura. Pa tudi fotke so ob jutranji svetlobi lepše. Vse so narejene s kompaktom, za spremembo:-)
Filed Under Foto
Krasen vikend smo preživeli v Orehku. Družinsko, še Matej je našel pol ure časa in nas obiskal iz Vipavskega križa. Mami je mojstrica kuhanja, tokrat pa smo poskusili nekaj novega. Pripravo jedi pod peko. Veliko različne zelenjave narežemo na večje kose in dodamo meso, najbolje v večjih kosih, okrog pol kile. Mi smo naredili manjšo napako, meso je bilo v premajhnih koščkih in se je nekoliko izsušilo. Vse skupaj damo v posebno posodo, mi imamo glineno, uporabljajo pa tudi kovinsko. Ne smemo pa pozabiti tudi na začimbe. Pokrijemo s pokrovom in zasujemo z zadostno količino žerjavice. Po uri in pol, dveh, je bila jed gotova. Povabili smo še Gorazda in si skupaj oblizovali prste.
Naslednji dan smo naredili izlet na Sveto Goro pri Novi Gorici, kjer se je mami zmenila za razstavo ikon v prihodnjem letu. Več o njenem delu si lahko ogledate na njeni spletni strani.
