Archive for the ‘Foto’ Category
Filed Under Foto
First of all, you MUST have two crazy Israelians occupying your kitchen with sharp knifes.
And then the ingredients.
Preparing thina. Thina is a Mediterranean sauce made of sesame seeds. It goes well with a range of foods such as salads, falafels, cold meats, as a dip or bread spread, etc. Ingredients are: tahini (a paste of ground sesame seeds), salt, pepper, olive oil, parsley, garlic, water, cumin, lemon juice.
Shakshouka, also shakshuka, shaqshuqa, chakchouka is ready.
בתאבון!
Shakshouka is Middle Eastern dish consisting of poached or fried eggs cooked in a sauce of tomatoes, peppers, onions, and spices (often including cumin, turmeric, and chillies), and usually served with white bread. It probably originated in Tunisia.
Shakshouka dish is now a staple of Tunisian, Algerian, Egyptian, Moroccan, Somali, and Yemeni cuisines, and is also popular in Israel.
Filed Under Foto
V poletni vročini nudijo gozdovi Pohorja prijetno ohladitev. Na vzhodnem delu Pohorja se začne tudi slovenska planinska transverzala, ki me je v dveh dneh pripeljala do Slovenj Gradca. Sv. Bolfenk, Mariborska koča, Ruška koča, Žigartov vrh, Tiho jezero, Kurji hrib in nočitev v Koči na Pesku. Drugi dan ogled Lovrenških jezer, mimo Ribniške koče na Veliko in Malo Kopo, potem pa samo še spust mimo Koče pod Kremžarjevim vrhom do avtobusne postaje v Slovenj Gradcu. Vsega skupaj 17 ur hoje , veliko sonca in švica, dobre družbe, a nič žuljev in le lahek korak.
Filed Under Foto
Korita Možnice so razdeljena na zgornja, srednja in spodnja korita. Najvišji slap meri 18 m, njegova posebnost pa je ta, da ima v spodnjem delu naravni most. Zadnja korita se končajo 250 metrov pred izlivom v Koritnico in so globoka do 28 metrov.
Filed Under Foto
Na Jerebico sem se odprevil z italijanske strani. Malo manj je vzpona in več sence. Pot je markirana, a odcepi in križišča so slabo označena. Po dveh urah hoje zagledam sedlo in v daljavi smerokaz. Razgled je lep, saj sem že na višini okoli 1.900 m. Še dobrih 200 metrov višinske razlike in kako uro hoje, pa sem na vrhu. Sem si mislil. Kajti ko sem prišel do omenjenih smerokazov, sem ugotovil, da sploh nisem tam, kjer bi moral biti. Že na samem začetku sem zgrešil pravo pot in prišel na Bavhico, od koder je vodilo brezpotje na Cima Mogenza grande, kar mi ni bilo všeč, ali pa na Sella Robon, nek nezanimiv vrh. Pa sem se obrnil in se šel kopat najprej v Rabeljsko jezero, potem pa še v Sočo, od koder me je domov pregnala nevihta. Pa druguč, Jerebica!
Jerebica drugič. Ni mi dala miru. V hrbih nad Bovcem gori, strela je zanetila požar, ki se že nekaj dni ne umiri… Tokrat se odpravim s slovenske strani, skozi dolino Možnice. Ko se zdani, opazim, da nebo ni jasno in da se z zahoda zbirajo oblaki. Predno pade kaka kaplja, bom že nazaj, si mislim in nadaljujem. Žal pa ni bilo tako in na Jezerskem sedlu sem moral obrniti. Strele levo, strele desno, grmenje,…nič kaj prijeten občutek. Noge so me nesle kakor se je dalo hitro in ko sem bil v gozdu, sem se počutil varneje. Dež me je pa vseeno namočil.
Jerebica tretjič. Vztanem še pol ure prej, saj lahko hodim tudi po temi, ker pot že poznam. Ob 8:15 sem že na vrhu. Krasen občutek, lep, sončen dan, a malo mrzlo, rokavice bi mi prav prišle. Naredim nekaj posnetkov in se odpravim nazaj proti dolini Možnice.
Filed Under Foto
Na Bled sva z Matejem hodila predvsem zaradi kopanja. Od včeraj dalje, ko se nama je nasmehnila sreča, pa imava za obisk jezera še en razlog več. 
Teden dni zatem je Matej imel ponovno srečo in je ujel še eno ščuko, opazoval pa je tudi ogromnega soma.
Filed Under Foto
Prvega maja se odpre sezona lova ščuk. Z očijem, Matejem in sestro Polonco smo lovili na Reškem jezeru. Sončen in topel dan, čudovita narava, čista voda, mi pa v pričakovanju ulova velike ščuke. Že na poti do jezera je nedaleč od obale na travniku ležala ščuka, dobrih 60 cm je morala imeti. Mrtva, pogrižena, a še čisto sveža. Očitno smo pregnali storilca. Orel belorepec je redka vrsta v Sloveniji, najlažje ga opazujemo ob različnih vodah: morske obale, bregovi rek in jezer. Prehranjuje se pretežno z ribami do 8 kg, pa tudi z vodnimi pticami, sesalci in mrhovino. Po besedah domačina jih nekaj živi in gnezdi na območju jezera.
Lovili smo s čolna, metali cel dan, menjali vabe, kakšno pustili na drevesu, kakšno v globini jezera. In ugotovili, da veslanje ni kar tako, drugi dan smo čutili roke, nekateri tudi zaradi sonca.
Ščuke so prijemale čez cel dan po malem, najbolj pa zgodaj zjutraj. Kar nekaj velikih med 50 in 65 cm smo ulovili in spustili, najmanjša mera za ščuko je na Reškem jezeru 70 cm.
Nekatere so imele srečo in so se v bližini čolna odpele kar same.
Največ ribiške sreče je imel Matej, ki je na silikonsko jeguljo (no, nekaj podobnega temu) ujel edino mersko ščuko. 73 cm je pokazal meter. Čestitam sinko! Tudi moja ščuka ni bila ravno majhna, dobrih 60 cm. Jo bomo zabelili s smetanovo omako drugo leto, ko bo še malo zrasla in se poredila.
Nobena voda ni premrzla za kopanje ze naju z Matejem . Sploh pa ne na tak topel prvomajski dan. Prijala je osvežitev, pa še kakšno vabo smo spotoma odpeli.
Prekrasen dan, poln doživetij. Hvala dobri družbi in Reškemu jezeru. Še bomo prišli.
Ravnokar pa sem dobil fotko včerajšnjega ulova. Oči je v Savi na umetno muho ujel postrv amerikanko, 52 cm in 1,4 kg. Bravo oči! Pa še fotka krapa, ki ga je Matej včeraj ujel na prav nenavaden način, takole je zapisal: “Danes sem šel malo loviti v mrtvico Ribče in v prvem metu zapnem nekaj težkega. Po minuti borbe se izkaže, da sem s trojčkom od vabe za ščuko zapel krapa za luskino. Previdno sem ga izvlekel, čeprav se je odlično upiral. Ima 62 cm in 3.5 kg, pravi debelinko je. Po pol ure ulovim še ščuko 51 cm, ki sem jo izpustil, da bi še kaj imel od ribolova… no, potem ni bilo nič kaj več, le videl sem eno res ogromno ščuko v daljavi tik pod gladino ob drevesu, ki je bil v vodi, imela je več kot en meter.”
Bila je slastna, prešpikana s pršutom, za prilogo pa pečen krompirček z zelenjavo. Mnjami,…
Filed Under Foto
Pogled na Podlubnik.
Filed Under Foto
Pred dnevi se je Matej lotil izdelave sira in za pokušino domov prinesel par rezin, ki smo ga vsi hvalili. Pa še dober je bil:-). Tako sva se včeraj skupaj trudila narediti nekaj novih hlebčkov. Postopek je dokaj preprost, a zahteva nekaj časa in izkušenj.
Mleko sva segrela na 40 stopinj in mu dodala sirilo. Počakala sva, da se usiri, najmanj 30 minut.
Z daljšim nožem sva naredila kocke z robom dva do tri centimetre in počakala nekaj minut.
Potem se pa začne ta pocasti del. Skozi gazo sva precejala nastalo zmes in ker mleko ni bilo domače, temveč trgovinsko, sva imela kar nekaj težav. Sirotka, ki sva jo odcedila, se lahko še uporabi, nastali sir pa sva začinila s poprom, soljo in mu dodala nekaj orehov.
Sir sva zavila v gazo in ga dala v doma narejene kalupe, ki imajo na dnu luknjice, ki omogočajo odtekanje sirotke. Obtežila sva ga s kamni in postavila za dva dni na hladno.
Iz 15 litrov mleka nama je uspelo narediti 5 manjših hlebčkov. Po dveh dneh ga bo potrebno vzeti iz kalupa in vložiti v slanico, ali pa zoreti na zraku. Kako nama je uspelo, pa prihodnjič.
Sedaj pa rezultati:-) Sir je je lepo ulegel in formiral v kalupu. Odteklo je še precej sirotke. Pridelala sva 1.700 g mladega sira, ki pa žal ni bil tako kompakten, kot sva želela. Za rezanje je bil potreben zelo oster nož, da se sir ni lomil. Okus pa je bil kljub temu odličen, še posebno dober okus so mu dodala zrna belega popra. Hlebčke sem vložil v slanico. Po receptu naj bi bila slanost 8-10%, a meni ustreza malo manj slano, zato sem vložil en hlebček v svojo recepturo, enega pa sem namenil za sušenje in ga obesil v culo gaze v klet. Že po dnevu, dveh, je dišala cela shramba. Ostanek sira pa je z orehi in čnimi olivami skopnel v trenutku:-)
Filed Under Foto
Narava, odeta v belo odejo, stopinje v snegu, ki se slišijo, pot je cilj. Sonček greje lica, če ga ni, pa nič zato. Lepo je.
Planina Konjščica
Krma
Stari Ljubelj
Loka zgodaj zjutraj
Filed Under Foto
Te so novembrske, z Ankarana, tam kjer je mokrišče in kjer se sprehaja bela čaplja.
Te pa so posnete s prav posebne lokacije. Z osmega nadstropja. Ravno pravšnja svetloba, trenutek kasneje je bilo vse drugače,…
Filed Under Foto
Casino Tivoli je ob svoji tretji obletnici delovanja tudi tokrat pripravil izbor za Miss Casino Tivoli. V finalni izbor se je uvrstilo devet lepotic, ki so se razvajale Na turistični kmetiji Torok – Pr Grom v vasi Hraše, nedaleč od Lesc.
Za pričeske je tudi letos poskrbel znani frizer Petar Marjanac.
Poleg glasbe, s katero so navduševali odlični Halgato band, so nastopila tudi prikupna dekleta skupine Fever.
Lepotice so se po modni pisti sprehodile v treh hodih v kreacijah Mira Mišljena.
Strokovna žirija v sestavi Aleksander Torok, Petar Marjanac, Jerneja Potočnik, Miran Juršič, Karin Škufca in Žiga Intihar je imela težko delo. Laskavi naslov Miss Casino Tivoli 2010 so podelili dvajsetletni Vrhničanki Sandri Kerčmar, ki je poleg naslova prejela še potovanje v vrednosti 1.200 evrov.
Filed Under Foto
Deževen ponedeljek, pa še shladilo se je. Nič kaj prijeten dan za ribolov. Matej je imel čas že dopoldne, srečo je preizkušal na Bobovškem jezeru. Pošteno ga je napralo. Pridružil sem se mu popoldne in že po parih metih zapel lepo ščuko, ki mi jo je pomagal spraviti na suho. Meter je pokazal 73 cm, na tehtnici pa se je ustavilo pri 2.8 kg. Moja največja ščuka. Doslej:-)
Filed Under Foto
Matej je imel včeraj srečo, pardon, veliko znanja o ribolovu ima. Ribiške knjige kar čez noč požira, podnevi pa lovi in včeraj je na silikonsko ribico iz Podpeškega jezera po dolgotrajnem in utrujajočem boju potegnil skoraj 3 kg težkega in 65 cm dolgega smuča. Čestitke bratec!
Pa še nekaj o smuču. Smuč je roparska riba, doseže do 120cm in je lahko težak do 20kg, vendar povprečno pri nas živijo manjši primerki. V izjemnih pogojih živijo do 20, v povprečju pa le okoli 10 let. V mladosti se hrani z vodnim planktonom, odrasle ribe pa se hranijo izključno z drugimi ribjimi vrstami. Razširjen je po vsej Evropi, razen na skrajnem severu in jugu. Živi v vseh večjih vodotokih, kjer je tok počasen, dno pa prodnato, pa tudi v jezerih in drugih stoječih vodah, vendar temperatura vode ne sme biti previsoka.
Tule pa posnetek kako smuč čuva svoje gnezdo. Ta riba ima karakter!
http://www.pezonetmichel.com/video_loader.php?id=11&height=445&width=530
Filed Under Foto
Začeti je treba zgodaj zjutraj, ko še ptički spijo in ko družbo dela le okrogla luna. Tudi krave ob poti še niso odprle očesa. Pri blejski koči na Lipanci je že dan, a sonce še ni vzšlo. Vse je tiho, le kakšna rana kavka se oglasi. Pogled se zazre navzdol proti Planini Javornik in dalje v dolino, kjer še vse spi. Macesni ob poti nas počasi zapuščajo, luna jemlje svoj konec. Trave so mokre, na plahtici so nabrani svetleči biseri. Sonce prijazno pokuka izza obzorja in osvetli južna pobočja. Dan se prebudi in oživi, povsod se svetijo rosne kapljice, meglice se pobirajo. Čas je za akcijo, za fotkanje. Vidi se vrh in v kratkem je osvojen. Megla se prikrade, zapiha veter, postane neprijetno. Čas za malico in štempelj je prekratek, spust v dolino še krajši.
Filed Under Foto
Dostop na 2024 m visok Kozjak je lahek, pobočja so travnata in niso strma. Čez Ljubelj, mimo Borovelj do Bistrice v Rožu, koder zavijemo v Medvedji dol, kjer nas čaka prostorno parkirišče. Povzpnemo se do Celovške koče, od koder je po JZ pobočju do vrha le še slaba ura. Pogled na Palec, Vrtačo, Begunjščico, Stol in Vajnež je drugačen od tistega, ki smo ga vajeni. S severa zgledajo omenjene gore bolj zašiljene, ostenja so gola in prepadna. Da pot ne bi bila ista, se lahko do koče vrnemo po JV pobočju. Vzpona je za dobri dve uri, spusta za slabo uro in pol, višinske razlike je okoli 800m. Koča je precej obiskana, na poti navzdol smo srečevali veliko izletnikov, zato svetujem bolj zgoden odhod.
